Na facebooku in twitterju se v zadnjih mesecih pojavlja več objav in komentarjev s podpisom avtorja Sandija Curka. Štab civilne zaščite za Notranjsko opozarja, da ne gre za poveljnika CZ za Notranjsko Sandija Curka, ampak za nekoga drugega, ki ima ali pa uporablja isto ime kot regijski poveljnik CZ. Poveljnik CZ za Notranjsko Sandi Curk se seveda ograjuje od vseh objav »drugega« Sandija Curka in poudarja, da sam s svojim imenom ne uporablja ne facebooka in twitterja.
V zadnjih mesecih, ko kulturnikom ostaja več časa, se rojevajo nove ideje. Ena od njih je zrasla pri Počkajevih na Velikem Ubeljskem, kjer bodo naslednje tri decembrske nedelje kavč zasedli glasbeniki. Pogovore z njimi in priredbe nekaterih najlepših božičnih skladb v neobičajnih duetih pa boste lahko poslušali tudi na Radiu 94.
Božičnica bo sicer na ogled na Facebook profilu Božičnica-Christmas bonus z gosti.
Tudi v Obrtno-podjetniški zbornici Logatec z upanjem pričakujejo sobotno vladno odločitev glede nadaljnjih ukrepov oziroma njihovega sproščanja. Predsednik Bogdan Oblak se zaveda, da je zdravje dobrina, za katero se moramo potruditi vsi, vendar meni, da bi ob ustreznih ukrepih lahko zaživele številne zdaj zaprte dejavnosti.
Podjetnike moti predvsem trditev, da se okužbe širijo na delovnih mestih, pravi Oblak in dodaja, da je popolno zaprtje z gospodarskega vidika nesmiselno. Sicer pa tudi na Logaškem opažajo, da je v velikem zamahu gradbeništvo, ki bo posledice krize morda čutilo šele v prihodnjem letu. Prisluhni.
Gasilska zveza Cerknica povezuje 17 gasilskih društev iz občin Bloke in Cerknica. Društva so operativno razdeljena na pet sektorjev, eden je na Blokah in štirje v Občini Cerknica. Prostovoljni gasilci iz obeh občin se strinjajo, da je letošnje leto posebno tudi zanje.
Predsednik GZ Cerknica Rajko Intihar malo za šalo, malo za res pravi, da so se prejšnja leta pogovarjali o tem, kaj vse so naredili, letos pa beseda teče o tem, kaj vse bi lahko naredili. Poudarja, da intervencije – reševanje ljudi in premoženja v naravnih in drugih nesrečah, potekajo popolnoma nemoteno, slika pa je drugačna na drugem izjemno pomembnem področju: izobraževanju in usposabljanju. Nekatere gasilske zveze so poskušale, teoretični del gre tudi preko spletnih aplikacij, zatakne pa se pri praktičnem delu izobraževanj. Na vseh področjih delovanja pogrešajo druženje, kar jim je odneslo tudi tekmovanja in gasilske veselice – to se pozna tudi v blagajnah društev – zadovoljni pa so, ker jih obe občini zelo podpirata. Poslušaj.
Vse fotografije: Ljubo Vukelič, Občina Cerknica
Letošnji 11. december, mednarodni dan gora, dan, ko že šestič poteka tudi Festival Brati gore, je seveda drugačen kot vsi prejšnji. Omenjeni festival, ki vsako leto skuša povezati gore in kulturo, je poskrbel za marsikatero prijetno urico, ki je ponesla gorske navdušence v čudoviti svet gorske literature, pred gledališki oder, film ali v vrtinec drugih zvrsti, ki se tičejo kulture.
Za letošnji Festival Brati gore obujamo spomine na Anteja Mahkoto (27. 4. 1936 – 14. 12. 2018), ki je bil izvrsten alpinist, pa tudi fotoreporter, novinar in urednik. Leta 1966 sta skupaj s Petrom Ščetininom kot prva preplezala obraz Sfinge v Severni triglavski steni. Kasneje je o vzponu Ante Mahkota napisal znamenito knjigo Sfinga, iz katere je spodnji odlomek:
…
Peter pritegne vrvi, da kar letim za njim. Ko sva skupaj, nekaj čez opoldne je, mi poda še nekaj železja k tistemu, ki sem ga že izbil iz skale. Drži me na vrveh, ko se stegujem proti desni. Zagozda, na kateri je pripet, ko me varuje, se maje in resnično ni preveč varno, ko se za trenutek zdi, da me bo spodneslo.
Tisti meter, ki me loči do ozke razpoke, splezam na trenje. Nobenega oprimka ni, plezam tako, da so dlani in robovi podplatov kot prisesani k steni, pa zato ni nobene prave opore. Balet.
Kot bi bil prilepljen v steno, sem razkoračen in tipam naprej, dokler nad sabo ne najdem drobne razpoke, kamor zataknem nožek, tenek, oster klin. Tak je, kot rezilo tistega švicarskega oficirskega noža, tistega rdečega z belim križem.
Okrog vratu imam obešeno zanko in v zanki iz jekla za vzmeti zvito vponko. Vanjo vpnem klin, da ne bo odletel v globino, ko ga udarim in potem poskušam prvič pa drugič pa tretjič, pa vedno ne prime in končno ga toliko udarim, da prime za prst, več ne gre v skalo. Kolikor je prijel, je prijel, upognem ga s kladivom in v zvito uho zataknem fifija. Potem vtaknem nogo v streme, počasi pritisnem. Klin zdrži. Zravnam se in kar verjeti ne morem, ko mi Sfinga ponudi roko. Prijem, ki je zdaj pred mano, je tak, kot bi grabil ročko v telovadnici. Potegnem se in pristanem na tako široki polici, da se lahko zleknem.
»Zunaj sva!« zarjovem. »Tukaj bova bivakirala!«
V
Pozno popoldne pride za mano Peter. Hrane in vode imava za štiri dni. Zame ni nobenega dvoma, da bova tukaj prenočila.
Peter pa noče. Gre naprej. Zapodi se v previsno zajedo, na robu Sfinginega čela. Najprej dva klina, potem zagozda in potem se upre v zajedo in pleza prosto. Ti prekleti limel, kako močne roke ima. Pleza, kot bi se vzpenjal po lestvi, vse gre na moč, na roke, ki so strenirane, da bi kamen zdrobile v moko.
Fotografiram ga. Lep prizor, saj je skala že rdeča, ker bo sonce kmalu zašlo.
VI
Tri metre pod vrhom Sfinge Petru zmanjka vrvi. Štiridesetmetrca se je iztekla. Mora me počakati.
Tako se je zgodilo, da sem bil prvi, ki je prišel na vrh.
Sfinga?
Samo še skala s klini?
VII
Stojim na vrhu. Dolino je že zalil vijoličasti mrak. Peter rahlja vezalke, tako storim tudi jaz. Za sestop ni treba, da so gojzerji tako zelo zategnjeni.
Ponoči, še nocoj bova v Vratih. Vrnila se bova isti dan, kot sva odšla. Čez uro bova pri Studencu.
Plemenice se barvajo s plameni zadnjega sonca, ki se utaplja za Montaž v morje.
Štiri litre vode nama je ostalo. Stopim na rob in zlivam vodo čez previse. Še nikoli se ni zgodilo, da bi zlival vodo čez steno. Zdaj bo trajalo šest sekund, preden bodo kapljice razpršenega curka udarile ob prvo skalo. Pa se mi zdi, da jih slišiva kot zven kristalne čaše, ko se razbije.
Krst na Plemenicah.
Sfinga – hrepenenje naše mladosti, je izpolnjena.
Prav te dni je minilo deset let od predstavitve istoimenskega filma, ki je bil posnet po predlogi knjige Sfinga.
Ante Mahkota je bil pobudnik pohoda Sto žensk na Triglav, ki poteka že od leta 1966. Ideja se mu je porodila prav med vzponom na Sfingo. V osemdesetih letih je bil predsednik odbora akcije Podarim dobim (njen pobudnik je bil Evgen Bergant), ki je poskrbela za zbiranje denarja za slovenske športnike pod okriljem Smučarske zveze Slovenije.
Ali Žerdin, novinar, publicist in sociolog, je ob njegovi smrti pred dvema letoma zapisal:
Da je hotel do vrha, da je bil tekmovalen, pravi legenda. Nekoč je zapisal, da sodi med osvajalce nekoristnega sveta.
Ko sem ga kot otrok prvič srečal, sem bil premlad, da bi znal brati ljudi.
Ko sem ga zadnjič srečal, ni bil pri močeh. A je imel v očeh nenavaden ogenj.
To ni bil ogenj tekmovalnosti. Danes bi rekel, da je bil ogenj ponosa.
Ogenj ponosa v očeh človeka, ki je drugim pomagal zmagovati.
Za več informacij o Sfingi in Severni triglavski steni se lahko podate na spodnjo povezavo
… ali se potopite v branje knjige Sfinga. Ali pa katere druge knjige, ki se nam odkriva čarobni svet gora.
Čestitamo vsem planincem in planinkam, Planinskemu društvu Postojna pa se zahvaljujemo za poslano besedilo.
Foto: wikipedia