V 109. letu je umrl Boris Pahor. Pisatelj, rojen 26. avgusta 1913 v Trstu, sodi med najbolj poznane slovenske pisatelje v tujini, njegova dela pa so prevedena v številne evropske in svetovne jezike. Prejel je pomembna domača in tuja priznanja: Prešernovo nagrado (1992); častni zlati znak svobode Republike Slovenije (2008); najvišje francosko državno odlikovanje red viteza Legije časti (2007); odlikovanje predsednika republike Avstrije veliki častni križ za znanost in umetnost (2009); mednarodno nagrado za književnost Viareggio Versilia; nagrado Napoli za tuje literature (2008); razglasitev Nekropole za italijansko knjigo leta (2008); večkrat je bil predlagan za Nobelovo nagrado.

 Izkušnje iz taborišč so zapustile vidne sledove v njegovi prozi, najbolj pa v pričevanjskem romanu Nekropola (1967), mednarodno prepoznavnost je dosegel po letu 1990, ko je bila Nekropola prevedena v francoščino. Vse življenje je tudi opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam.

 Boris Pahor je bil šest let dopisni član SAZU, od leta 2009 pa je njen redni član.

 Kot zadnja priča požiga Narodnega doma v Trst  je dočakal  njegovo vrnitev slovenski narodni manjšini v Italiji, ob obletnici sta mu predsednika obeh držav, Slovenije in Italije izročila najvišji državni odlikovanji.

Boris Pahor je bil od leta 2011  tudi častni občan Občine Pivka, saj je iz Mrzleka pri Mali Pristavi izvrirala njegova mama. Dokler je lahko, je Pivško obiskoval z veseljem.

Boris Pahor leta 2011, ko je na slovesnosti ob občinskem prazniku postal častni občan Občine Pivka. 

Foto: Občina Pivka 

Izredna profesorica na Oddelku za azijske študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pobudnica, soustanoviteljica in prva predsednica Evropske zveze za azijsko umetnost in arheologijo, vodja več projektov, glasbenica, žena in mama trem otrokom, Nataša Vampelj Suhadolnik, uspešno krmari med vsemi izzivi in obveznostmi. Je iz Nadleska, nekaj časa je živela tudi na Kitajskem, sedaj pa že več let v Šmarati, manjši vasi v Loški dolini.

Že kot študentka je odšla na Tajvan na študij jezika, potem pa se je bolj specializirala za kitajsko umetnostno zgodovino, iz česar je tudi doktorirala. Sodelovala je tudi pri nastanku različnih knjig in monografij, aktivno pa je vpeta tudi v sodelovanje z muzeji in zbiranjem vzhodno azijske dediščine.
Več v prispevku.
                                                              

Desetim šestošolcem OŠ Prestranek je na letošnjem projektu “Turizmu pomaga lastna glava”, pod mentorstvom Anite Čelhar, Mojce Kristan in Polone Požar, uspelo. Letošnja tema je bila Voda in zdravilni turizem. Na šoli so se odločili, da bodo s šestošolci v okviru naloge pripravili krožno kolesarsko pot, ki vodi od Tišlerjevega mlina v Žejah do Modrijanovega mlina pri Postojnski jami. Kolesarska pot je organizirana na način lova na zaklad, ki so ga poimenovali Lov na izgubljeni mlin.

Več o projektu, željah in ciljih glede samega uspeha so nam povedale Sara, Lara in Ivana. Seveda pa je nekaj o projektu povedala tudi ena od treh mentoric, Anita Čelhar. 

Duševne motnje so veliko pogostejše, kot si mislimo, depresija pa je med njimi najpogostejša. Gre za motnjo čustvovanja in razpoloženja, kjer posameznik čuti notranjo praznino, potrtost in tesnobo, simptomi pa na biološki ravni zajemajo izgubo volje in utrujenost. Depresija nikakor ni znamenje šibkosti in je večkrat posledica travm iz otroštva.

Več o svoji izkušnji z depresijo nam je povedala Katarina Mele iz Cerknice, ki je napisala tudi knjigo Depresija – beg iz teme. Odraščala je v nefunkcionalni družini, kjer sta bila prisotna alkoholizem in nasilje. Jemlje različna zdravila, pravi, da so ji pomagala kljub nekaterim stranskim učinkom. V veliko oporo ji je tudi družina. Izpostavlja, da je treba o tem govoriti in ozaveščati ljudi, saj marsikdo še vedno zmotno misli, da bolezen ne obstaja, če ni vidna navzven. Več v prispevku.

Fotografije: FB profil Katarine Mele

Na postojnskem Karitasu ne štejejo več prostovoljskih ur, opravljenih v 30-ih letih delovanja te humanitarne organizacije. Hvaležni so vsem, ki sodelujejo, saj lahko tako na pomoč priskočijo vsem, ki to potrebujejo, pravi Dominik Fajdiga. Delo je nekoliko bolj enostavno tudi zato, ker so pred kratkim preuredili prostore, sicer v lasti Občine Postojna, v katerih domujejo natanko 10 let. Kot opaža Fajdiga, je vedno več povpraševanja po finančni pomoči oziroma plačilu položnic.

Količine hrane za humanitarno pomoč letos zadostujejo povpraševanju, medtem ko so morali lani dokupiti kar skoraj štiri tone hrane. Pred nekaj meseci je bilo veliko potreb po oblačilih, zdaj pa so, ob pomoči občanov, napolnili skladišče oblačila in razmišljajo, da bi jih za minimalno ceno ponudili ne le upravičencem, pač pa tudi ostalim. Za postojnskim Karitasom stoji  35 ljudi, nekateri med njimi pomagajo redno, drugi le občasno. V zadnjega pol leta so opravili 100 srečanj oziroma 1000 prostovoljskih ur.

Nove prostore je blagoslovil postojnski župnik Jožef Koren. 

Foto: Karitas Postojna