V Kulturnem domu Cerknica je včeraj potekala slavnostna seja občinskega sveta s podelitvijo občinskih priznanj. Tišina sem in glas je bil naslov kulturnega programa, ki ga je s številnimi deležniki, v produkciji Zavoda Panj pripravila Ljoba Jenče. Znana kulturnica pa ni bila deležna aplavza le zaradi odličnega programa, postala je tudi častna občanka Občine Cerknica.
Pevka, pravljičarka, zbirateljica, voditeljica vokalnih in pripovedovalskih delavnic od leta 1988 kot svobodna umetnica zbira, raziskuje, poje in pripoveduje iz slovenskega ljudskega spomina doma in po svetu. Njen opus obsega šest samostojnih zgoščenk in šest zgoščenk, pri katerih je sodelovala z drugimi ustvarjalci. Ljoba Jenče je bila del številnih radijskih in nagrajenih filmskih produkcij. Njen izobraževalni center za nesnovno kulturno dediščino Hiša izročila skrbi za nesnovno kulturno dediščino Cerkniškega polja in razvoj umetnosti. S projektom V istem čolnu – Mladi čuvarji izročila je s pomočjo donacije EEA in številnih strokovnih sodelavcev in ustanov uspela prenesti stara znanja na mlado generacijo in za svoje delo prejela posebno omembo strokovne komisije najvišjega evropskega združenja za kulturno dediščino EUROPA NOSTRA 2017. Je dobitnica vrste nagrad in priznanj, tudi medalje za zasluge.
Najvišje občinsko priznanje 12. junij je prejel hokejski reprezentant iz Dolenje vasi Jan Urbas. Dvakratni udeleženec olimpijskih iger s športnimi uspehi pomembno prispeva k promociji slovenskega športa in domače občine, kjer skupnost povezuje v navijanju in ponosu, da tako srčen in predan športnik prihaja ravno iz cerkniških krajev.
Zlati taborski zank je šel v roke Rakovčana Miroslava Juvančiča, aktivnega v ZŠAM n Čebelarskem društvu Rakek, avtorja knjige Kronika čebelarstva na Rakeku; prejela ga je tudi ustanoviteljica zavoda Samostojen si Julija Perko, kjer nagovarjajo in opolnomočijo različne skupine ljudi; tretji dobitnik zlatega taborskega znaka pa je ustanovitelj evropsko prepoznavnega podjetja Lingva Branko Gornik.
Župan Marko Rupar, tudi slavnostni govornik, je srebrne taborske znake podelil prijaznemu kolektivu cerkniške Delikatese, raziskovalcu dediščine Maksima Gasparija Robertu Kužniku in humanitarno izjemno dejavni direktorici DEOS – Centra starejših Notranje Gorice Ani Petrič.
Bronasta taborska znaka pa sta šla v roke zelo aktivni članici Območnega združenja Rdečega križa Cerknica-Loška dolina-Bloke Olgi Braniselj in Jošku Cerkveniku, ki je kri daroval več kot stokrat.
Podrobnejše utemeljitve priznanj in naziva
Komisija za priznanja, ki jo sestavljajo predsednik Marko Kranjc ter člani Andreja Krpan, Zoran Gale, Marjan Kusič in Slobodan Jović, je na 4. redni seji, dne 16. maja 2022 na podlagi Odloka o priznanjih Občine Cerknica, Poslovnika o delu komisije za priznanja Občine Cerknica in Javnega razpisa za podelitev priznanj Občine Cerknica za leto 2022 sprejela usklajeni predlog o dodelitvi priznanj občine Cerknica za leto 2022.
BRONASTI TABORSKI ZNAK
Olga Braniselj je od leta 2005 članica organizacije Rdečega križa Slovenije, Območnega združenja Cerknica-Loška dolina-Bloke. Kot upokojena medicinska sestra z dolgoletnimi izkušnjami z organizacijo sodeluje kot licencirana predavateljica iz prve pomoči. Udeležuje se občinskih, regijskih. državnih in tudi mednarodnih usposabljanj iz prve pomoči, ki jih organizirata Uprava RS za zaščito pred naravnimi nesrečami in Rdeči križ Slovenije. Trudi se, da bi udeležence tečajev brez izkušenj naučila osnov prve pomoči, oživljanja nezavestnih in uporabe defibratorja. Olga Braniselj znanje podaja na preprost način, nato pa strokovno oceni usposobljenost tečajnikov in ekip prve pomoči. Še posebej jo veseli delo z mladimi. Vodi tudi osnovnošolsko ekipo prve pomoči v Novi vasi. Več let sodeluje v ekipi prostovoljk iz zdravstvene stroke, ki na terenu opravljajo meritve krvnega tlaka, holesterola in krvnega sladkorja ter občanom Cerknice, Loške doline in Blok svetujejo o zdravstvenem stanju. Tudi sicer ji je skrb za človeka zelo blizu, kar izkazuje z vsakoletnimi obiski starejših občanov, sodeluje pri programu za pomoč ljudem in pri preventivnih programih. Olga Braniselj je v sedemnajstih letih delovanja v območni organizaciji Rdečega križa številnim generacijam dala pomembno znanje iz prve pomoči, ki rešuje življenja, ter zlasti ranljivim skupinam pomagala v težkih trenutkih.
Joško Cerkvenik je kri prvič daroval leta 1980 v času služenja vojaškega roka, od takrat pa vsako leto vsaj enkrat daruje kri. V zadnjih letih je prišel na vsako krvodajalsko akcijo, ki je bila organizirana v občini Cerknica. Kri je daroval več kot stokrat, s tem pa je postal tudi vitez krvodajalstva. Naziv poklanja organizacija Rdeči križ Slovenije. Joško Cerkvenik je tako daroval več kot 450 litrov krvi in pomagal tisočim ponesrečenim in bolnim. Pri njegovem poslanstvu krvodajalca mu sledijo tudi žena in otroka, ki prav tako redno darujejo kri. V Sloveniji potrebujemo v povprečju okoli 300 do 350 krvodajalcev na dan, da bolnikom zagotovimo potrebno količino krvi, krvodajalcev pa je samo pet odstotkov prebivalstva. Med njimi je tudi Joško Cerkvenik. Pomaga, ker se zaveda, da je kri nenadomestljivo zdravilo, ki si ga lahko podarimo le ljudje med seboj, in da smo vsi potencialni prejemniki krvi. Ker je krvodajalstvo prostovoljno in brezplačno, se zanj vsak odloči zgolj zato, ker želi pomagati.
SREBRNI TABORSKI ZNAK
Žito, poslovalnica Delikatesa Cerknica
Kolektiv trgovk v trgovini Žito, poslovalnica Delikatesa Cerknica, že več desetletij skrbi, da domačini in tisti, ki se peljejo skozi center Cerknice, vedno dobijo sveže pripravljene prigrizke, sendviče in ostalo. Razlog, zakaj si je kolektiv sploh zaslužil nominacijo, pa je v postrežbi, ki je ne glede na uro, vreme in počutje vedno prijazna, ustrežljiva, nasmejana. Trgovke strankam nikoli ne pokažejo, da imajo slab dan, vedno so pripravljene prisluhniti kupcem, z njimi poklepetati in se pošaliti. Zato ne preseneča, da je trgovina vedno dobro obiskana; dnevno pripravijo več kot 500 sendvičev. Imajo tudi široko ponudbo prehrambnih izdelkov, pretežno slovenskih proizvajalcev. Lahko rečemo, da je prijaznost trgovk v trgovini Delikatesa njihova konkurenčna prednost. Domačnost, prijeten ambient in ponudba so razlogi, zaradi katerih se kupci raje kot v večje supermarkete odpravijo v Delikateso. S kakovostno prodajalno pa se ohranja in živi tudi samo središče Cerknice.
Robert Kužnik se od leta 2012 ukvarja s kulturno dediščino Maksima Gasparija. Aktivno je vključen v vse dogodke v vasi Selšček, kjer je bil leta 1883 rojen slikar Maksim Gaspari. Leta 2013 je sodeloval pri postavitvi Gasparijevega doprsnega kipa in postavitvi tabel z motivi njegovih razglednic na vseh hišah v vasi. Leta 2015 je izdelal repliko Gasparijevih narodnih jaslic, za katere je leta 2017 dobil avtorske pravice s strani dedičev. Edini v Sloveniji ima tudi avtorske pravice za izdelavo reprodukcij Gasparijevih umetniških slik in Gasparijevih razglednic, kar kaže na zaupanje Gasparijevih dedičev. Vsa leta raziskuje in dokumentira Gasparijeve umetniške slike in njegovo življenje, o tem pripravlja tudi knjigo. Ob 100. obletnici nastanka je leta 2019 naredil Gasparijeve narodne jaslice v naravni velikosti in jih Sloveniji ter svetu predstavil v Selščku. O Gaspariju je pripravil več kot 30 razstav ter več strokovnih predavanj, med drugim v Narodni galeriji in Slovenskem etnografskem muzeju. Sodeluje z Gasparijevimi dediči, družino Sadnikar iz Kamnika, družino Marinšek iz Velenja, muzeji, galerijami, antikvariati, lastniki Gasparijevih del. Ohranja kulturno dediščino, da slikarja Maksima Gasparija ne pozabijo mlajše generacije in da geslo Vesnanov »Iz naroda za narod« ne zbledi in ugasne.
Ana Petrič iz Begunj pri Cerknici je direktorica DEOS, Centra starejših Notranje Gorice; predsednica društva Skupaj za starejše; projektna vodja; inovatorka; svetovalka in humanitarka. Že kot otrok je rada pomagala šibkejšim in ranljivejšim skupinam ter hitro prepoznala stiske in se znala nanje primerno odzvati. Ana Petrič je v zadnjih sedemnajstih letih nanizala vrsto pomembnih humanitarnih in medgeneracijskih projektov, namenjenih osveščanju javnosti in pomoči ranljivim skupinam: zbiranje oblačil za ranljivejše Podarim nasmeh dobim; praznično obdarovanje starejših; vsakoletni vseslovenski projekt pisanja pisem in voščil starejšim v prazničnem času Mala pozornost za veliko veselje; učenci osnovnih šol ter starejši so skupaj za Guinnessov rekord risali največjo risbo na svetu; v projektu Pliško zate so otroci zbirali mehke igrače za osebe z demenco; humanitarne akcije zbiranja dobrin za socialno ogrožene starejše osebe z Notranjske, za otroke z rakom in mnoge druge, ki so se znašli v stiski in pomanjkanju; organizacija koncertov pred domovi in centri za starejše v času epidemije. Da so lahko starejši, ko je bilo druženje omejeno, kljub vsemu imeli stike s svojci, je poskrbela z inovativnim zbliževalnikom, ki je omogočal pogovor in dotik na varen način. Stanovalcem DEOS, Centra starejših Notranje Gorice je organizirala in omogočila koriščenje turističnih vavčerjev. Pod njenim vodstvom v centru izvedejo več kot štiristo aktivnosti letno, da lahko starejši resnično živijo in ne le životarijo. Ana Petrič pa vodi tudi inovativni projekt z naslovom Počitnice v zameno za prostovoljno delo, v okviru katerega prostovoljcem za obdobje petih dni oddajo učni apartma v zameno za tri ure prostovoljnega dela. Srčnost in empatijo kaže z izpolnjevanjem želja starejših. Njeno izstopajoče in inovativno delo, ki ni omejeno samo na službeni čas, pa je že večkrat prepoznala širša javnost in jo tudi nagradila. 2016 je kot direktorica prejela priznanje Najtoplejši domovi starejših, s projektom Varstvo otrok zaposlenih je na Festivalu za tretje življenjsko obdobje osvojila naziv za najboljši medgeneracijski projekt, Mala pozornost za veliko veselje je postal naj prostovoljski projekt leta 2020. Njeno polico med drugim krasita tudi nagrada za izstopajoče kvalitetno in strokovno delo v zadnjih petih letih na področju socialnega varstva, podeljena leta 2020 s strani Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter državno odlikovanje jabolko navdiha, ki ga podeljuje predsednik Republike Slovenije. Bila je nominiranka za naziv Ona 365, zaradi podpore vzornici Aniti Ogulin pa je zavrnila nominacijo za Slovenko leta. Kot je v odlikovanju zapisal predsednik Republike Slovenije, Ana Petrič z domiselnimi in vključujočimi projekti pooseblja vrednote medgeneracijske solidarnosti in bogati življenja srebrne generacije.
ZLATI TABORSKI ZNAK
Miroslav Juvančič je bil v mladosti dejaven v različnih društvih in sindikatih, je pa svoje življenjsko poslanstvo izpolnil v Čebelarskem društvu Cerknica in Združenju šoferjev in avtomehanikov (ZŠAM) Cerknica. Za svoje delovanje v Združenju šoferjev in avtomehanikov Cerknica je prejel vrsto priznanj in plaket. Za zasluge na področju varnosti v cestnem prometu mu je Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu (SPV) Republike Slovenije leta 2006 podelil svečano listino SPV, na slovesnosti ob 90-letnici Zveze ZŠAM Slovenije 2012 pa plaketo za življenjsko delo Zveze ZŠAM Slovenije. Pri SPV Cerknica je začel delovati že leta 1986 in v več kot 30 letih sodeloval pri akcijah prvi šolski dan, predavanjih po šolah, na tekmovanjih Kaj veš o prometu, izobraževanjih za kolesarske izpite in motorna kolesa. Opravljal je tudi vodstvene funkcije v ZŠAM Cerknica in krovni organizaciji Zveze združenje šoferjev in avtomehanikov Slovenije. Prizadeval si je za izboljšanje prometne varnosti v občini in aktivno deloval na področju preventive in vzgoje v cestnem prometu.
Vse od mladosti, ko je očetu pomagal pri prenašanju plemenilčkov z Rakeka na plemenilno postajo v Rakov Škocjan in nazaj, so njegova velika ljubezen čebele. Ker mu je društvena dejavnost že od mladosti veliko pomenila, se je leta 1976 včlanil v Čebelarsko društvo Rakek. V društvu je prevzel različne funkcije, od leta 2011 pa je tajnik društva. Tako je nepogrešljiv administrator in organizator vrste dogodkov: čebelarskega zajtrka, razstav, predavanj. Aktivno je sodeloval pri pripravi prireditve ob 110-letnici delovanja ČD Rakek in razvitju prapora. Dragocen je tudi njegov prispevek pri raziskovanju krajevne zgodovine in zgodovine čebelarstva. Članke objavlja na portalu Stare slike, spletni strani čebelarske zveze, v glasilih Slovenski čebelar in Slivniški pogledi. Napisal je obsežno knjigo Kronika čebelarstva na Rakeku, ki je plod nekajletnega zbiranja in proučevanja arhivskih gradiv, tako pisnih kot slikovnih, ki je izšla v okviru praznovanja 20. maja, svetovnega dneva čebel, in občinskega praznika občine Cerknica leta 2019. Zbral in objavil je gradivo o nadučitelju in čebelarju Ivanu Poženelu. Trenutno raziskuje in zbira gradivo o učitelju in čebelarju Andreju Keniču. Za svoje aktivno delo na področju čebelarstva je prejel priznanje Antona Janše tretje, druge in prve stopnje. Je tudi prejemnik listine čebelarskega veterana in častnega člana ČD Rakek. Miro Juvančič tako pomembno prispeva k ohranjanju čebelarske dediščine, ki jo v člankih in predavanjih tudi uspešno podaja mlajšim generacijam.
Julija Perko je univerzitetna diplomirana sociologinja, ki je leta 2014 zaključila tudi študij psihoterapevtske modalitete Realitetna terapija. Na Notranjsko jo je s Kureščka pri Ljubljani pripeljala ljubezen, je pa v novem okolju hitro opazila potrebe po zavodu, ki bi pomagal posameznikom in ranljivim skupinam pri krepitvi psihosocialnega zdravja, nudenju podpore pri premagovanju materialne in socialne izključenosti, mreženju in sooblikovanju skupnosti. Zavod Samostojen si je Julija Perko ustanovila leta 2014; najprej je izvajala le terapevtsko delo, leta 2017 pa se je zavod priključil petletnemu projektu primorsko-notranjskih večgeneracijskih centrov. Projekt se je sicer lani zaključil, vendar večgeneracijski center s pomočjo občine še naprej gosti občane na raznolikih dejavnostih. Zavodu Samostojen si je marca 2021 s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti uspelo pridobiti tudi status nevladne organizacije v javnem interesu na področju družinske politike. Pristojno ministrstvo je s tem prepoznalo pomembno delo Julije Perko, njenega zavoda in sodelavcev za blagostanje lokalnega prebivalstva. V centru so dobrodošli priseljenci, mlade družine, otroci, starejši, rakavi bolniki … S programom nagovarjajo različne skupine, jim skušajo pomagati in jih opolnomočiti za kakovostno življenje. Vseh uspešno izpeljanih projektov, v katerih je povezala različne organizacije v lokalnem okolju in širše, Julija Perko ne šteje več, so pa gotovo najbolj izpostavljeni Svetovalno-terapevtski center, Večgeneracijski družinski center Cerknica, Center za mlade Petka, Unicefova varna točka in Demenci prijazna točk. Za Julijo Perko je osebno najbolj izpopolnjujoč projekt Preslišan jok izgubljenih/ukradenih otrok, ki so ga v zavodu kot edini v Sloveniji uspeli dobiti na razpisu evropske agencije EACEA in ga zaključili februarja letos. Glavni namen projekta je ozaveščati širšo javnost o ranljivosti in nemoči ukradenih/izgubljenih otrok in opozarjati na kršenje človekovih pravic, še posebej otrokovih, ne glede na državo, režim ali čas. Čeprav se je Julija Perko lani upokojila, pa ji je uspelo v delovanje zavoda vpeljati mlajše kolegice, ki jim pri vodenju nudi mentorstvo, sama pa se ukvarja le še s terapevtskim delom ter tako nadaljuje s pomočjo ljudem.
Branko Gornik iz Grahovega je podjetniško pot začel leta 1985. Takrat je v družbi prijateljev sanjaril o svojem podjetju. S poslovnim partnerjem in prijateljem Miroslavom Levarjem sta leta 1986 pustila službi na Brestu, se začela ukvarjati s tiskanimi vezji in ustanovila skupno podjetje Elgoline, d. o. o., čeprav od začetka sploh nista vedela, v kaj se spuščata. Pozneje se je pridružil še tretji partner Igor Gornik. Z napredkom se je potreba po tiskanih vezjih večala, danes pa si elektronskih izdelkov brez njih sploh ne moremo predstavljati. Skupna podjetniška pot Miroslava Levarja ter Igorja in Branka Gornika se je leta 1996 sporazumno končala, a posla je bilo dovolj, da sta tako podjetje Elgoline in novoustanovljena Lingva ostala v isti panogi. Podjetje Lingva Branka Gornika se je specializiralo za proizvodnjo prototipnih in maloserijskih tiskanih vezij in pozneje še za proizvodnjo SMD šablon. Ker je Branko Gornik kot lastnik in direktor podjetja pravilno prepoznal potrebo trga po lasersko rezanih šablonah namesto jedkanih, mu je ravno na tem področju leta 2005 z naložbo v nakup prvega laserja uspel največji preboj. SMD šablone od leta 2021 izdelujejo v novi proizvodni hali hčerinskega podjetja Lingva-S v Podskrajniku, v bližini matičnega podjetja. Gre za energetsko samozadostno proizvodno halo, ki omogoča velike energetske prihranke in je lahko zgled prihodnjim naložbam v proizvodne objekte. Proizvodnjo imajo tudi v Turčiji.
V 25 letih obstoja je Branku Gorniku kot večinskemu lastniku, direktorju in zadnja leta prokuristu z naložbami v tehnologijo uspelo podjetje Lingva pripeljati med evropsko prepoznavne in zaželene proizvajalce tiskanih vezij in šablon, katerih konkurenčne prednosti so kakovost, odzivnost in hitra dostava na vse konce Evrope. Čeprav je Branko Gornik uradno upokojen že deset let, pa si življenja brez podjetja ne predstavlja. Tudi med zaposlenimi, v podjetju Lingva in Lingva-S jih je skupaj trenutno 26, je prepoznan kot srčen direktor, ki mu dobri odnosi med sodelavci veliko pomenijo. Branko Gornik je bil kot poslovnež in uspešen zaposlovalec v vseh teh letih pomemben generator razvoja v občini Cerknica. Karierni uspeh, od garažnega podjetništva pa do nakupa najnovejših tehnologij, pripisuje pogumu, dobrim odločitvam v ključnih trenutkih, podpori družine in zaposlenih, stalnemu posodabljanju proizvodnje in prilagajanju potrebam kupcev. Zaradi uspehov je bilo podjetje leta 2017 predstavljeno tudi v zborniku Družinsko podjetništvo in bilo leta 2018 nominirano za nagrado gazela primorsko-notranjske regije.
PRIZNANJE 12. JUNIJ
Jan Urbas iz Dolenje vasi je športni ponos občine Cerknica, saj je eden najuspešnejših notranjskih športnikov. Priznanje in hvaležnost za športne uspehe mu je lokalna skupnost že izkazala leta 2014, ko je prejel priznanje za izredne dosežke v tekmovalnem športu in priznanje Občine Cerknica za športne dosežke zlate stopnje.
Leta 2010 je Jan Urbas debitiral v slovenski članski hokejski reprezentanci in ji pomagal pri vrnitvi v elitno hokejsko skupino. Jan Urbas je bil leta 2014 v Sochiju član reprezentance na prvih olimpijskih igrah za slovenski hokej. Na zgodovinskem nastopu je odigral vseh pet tekem in dosegel en gol in dve podaji. Slovenijo je zastopal tudi na zimskih olimpijskih igrah v Pyongchangu leta 2018. Jan Urbas pa je bil tudi del nedavnega uspeha, ko je na svetovnem prvenstvu Divizije I-A v Ljubljani slovenska reprezentanca z zmagami nad Madžarsko, Romunijo, Litvo in Južno Korejo osvojila prvo mesto in si zagotovila napredovanje v elitno divizijo.
Za uspehi Jana Urbasa tako na klubski kot reprezentančni ravni se skriva veliko odrekanj, truda, poguma in požrtvovalnosti. Med pridevniki, ki ga opišejo, pa sta tudi srčnost in prijaznost. Vse te lastnosti cenijo njegovi številni navijači doma in po svetu. Zagotovo so njegovi najzvestejši podporniki družina, prijatelji in sosedje iz Dolenje vasi, ki njegove tekme in kariero redno spremljajo, z njimi pa je ostal še vedno zelo povezan. Po zaključku sezone se z družino tako rad vrača domov, kjer je ravno na Cerkniškem jezeru pri samo dveh letih in pol naredil svoje prve zavoje na drsalkah. Ko je bil star tri leta in pol, ga je oče, prav tako navdušen hokejist, prvič odpeljal v Ljubljano na trening k Olimpiji. Pri Olimpiji je igral za vse selekcije do svojega sedemnajstega leta. Ker so možnosti slovenskega klubskega hokeja za igralce slabe, pa se je moral Jan pri sedemnajstih letih odločiti, v katero smer bo šla njegova pot. Odločil se je za selitev v tujino. Igral je za švedska kluba Malmö IF Redhawks in Växjö Lakers, pred sezono 2013/14 je prestopil v EHC München v nemški ligi, v začetku sezone 2014/15 pa v avstrijsko ligo EBEL, v klub EC KAC. Po mesecu dni pogodbe ni podaljšal, za dve sezoni je prestopil v Västerås IK v švedski drugi ligi. Leta 2016 je odšel v Beljak, v klub VSV EC, ki igra v ligi EBEL, in ostal eno sezono. Leta 2017 je podpisal pogodbo z nemškim klubom Fischtown Pinguins (REV Bremerhaven), kjer igra še danes.
Jan Urbas je s svojimi športnimi uspehi pomembno prispeval k promociji slovenskega športa in kot naš občan tudi občine Cerknica. Vsaka tekma, na kateri zaigra, poveže našo skupnost v navijanju in ponosu, da Jan Urbas kot srčen in predan športnik prihaja ravno iz naših krajev.
ČASTNA OBČANKA
Ljoba Jenče je pionirka na področju ohranjanja ljudskega spomina Notranjske in Slovenije. Pevka, pravljičarka, zbirateljica, voditeljica vokalnih in pripovedovalskih delavnic živi ob Cerkniškem jezeru. Naravno in duhovno bogastvo Cerkniškega sta jo tako očarala, da se je, čeprav je po poklicu ekonomistka, podala v humanistiko. Od leta 1988 kot svobodna umetnica zbira, raziskuje, poje in pripoveduje iz slovenskega ljudskega spomina doma in po svetu. Gostovala je na šestih celinah. Prisluhnili so ji v palači Združenih narodov v New Yorku, v UNESCO v Parizu, Britanski Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, v Cerkvi Kristusa Odrešenika v Moskvi, Aleksandriji v Egiptu, v templjih v Nepalu.
Na gostovanjih uspe vzpostaviti neposreden stik s prvobitnimi kulturami. Letno je izvedla tudi do 100 nastopov za otroke in odrasle. V posebno veselje ji je, kadar med občinstvom začuti, da se med poslušanjem starih pesmi in zgodb v ljudeh zbudi spomin na naše bistvo, naše duhovne korenine in dediščino prednikov. Njeno poslanstvo je, da bi sodobnega človeka nagovorila, da bi vendarle tenkočutno prisluhnil svoji notranjosti in bogastvu ljudskega spomina, o katerem priča izročilo. Ravno pomen pripovedovanja zgodb za mlade pri oblikovanju evropske kulturne identitete je bila tema drugega mednarodnega simpozija pripovedovanja Parzival leta 2013 na Ptuju, ki ga je organizirala Ljoba Jenče. Skozi celotno kariero je povezovala ljudi na različnih dogodkih – konferencah, delavnicah, seminarjih, koncertih. Njena zasluga pa je bil tudi Prvi mednarodni simpozij pravljičarjev v Sloveniji leta 1994. Je tudi ustanovna članica leta 1996 ustanovljenega Kulturnega etnomuzikološkega društva Folk Slovenija. Sodeluje z Glasbeno mladino Slovenije in Društvom Bralna značka Slovenije. Od leta 2020 je članica Društva slovenskih pisateljev, saj je skupno izdala trinajst publikacij dokumentarnega gradiva in knjižnih izdaj o ljudski glasbi in pravljicah.
Njen opus obsega šest samostojnih zgoščenk in šest zgoščenk, pri katerih je sodelovala z drugimi ustvarjalci. Ljoba Jenče je bila del številnih radijskih in filmskih produkcij. Najodmevnejša je bila Zadnji čoln, dokumentarni film o Cerkniškem jezeru, v režiji Jasne Hribernik, ki je leta 2004 dobil prvo nagrado za dokumentarni film na 7. festivalu slovenskega filma v Portorožu. Z Jasno Hribernik sodeluje tudi v intermedijskem umetniško-znanstvenem globalnem projektu komunikacije s kiti Komunikacija eholokacija. Njen zadnji projekt pa je interpretacija slovenske kulturne dediščine, vpisane na seznam UNESCO – Škofjeloški pasijon in Plečnikova Ljubljana.
V Angliji je opravila šolanje za naravni glas oziroma eterični ton, od leta 2000 obiskuje tudi ure solo petja, sicer pa so njeni najboljši življenjski učitelji ravno pričevalci.
V letih od 2013 do 2016 je ustanovila in razvila izobraževalni center za nesnovno kulturno dediščino Hiša izročila ob Cerkniškem jezeru, v okviru katerega skrbi za nesnovno kulturno dediščino Cerkniškega polja in razvoj umetnosti. S projektom V istem čolnu – Mladi čuvarji izročila je s pomočjo donacije EEA in številnih strokovnih sodelavcev in ustanov uspela prenesti stara znanja na mlado generacijo in za svoje delo prejela posebno omembo strokovne komisije najvišjega evropskega združenja za kulturno dediščino EUROPA NOSTRA 2017. Je dobitnica vrste nagrad in priznanj. Leta 2010 jo je Občina Cerknica nagradila z zlatim taborskim znakom, leta 2015 pa je bila prejemnica medalje za zasluge ohranjanja ljudske glasbene dediščine, predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. V obrazložitvi je napisano, da je Ljoba Jenče z umetniško radovednostjo in spoštovanjem do moči izročila, ki je s potovanjem od ust do ust zmoglo premagovati čas, zapolnila prenekatero vrzel v slovenski ljudski glasbeni dediščini. Ljoba Jenče že več kot 30 let skrbi in predstavlja notranjsko dediščino v najboljši luči, jo posodablja in na ta način pomembno prispeva k prepoznavnosti Občine Cerknica. Kot pravi Ljoba Jenče: »Kdor ima spomin, ima tudi prihodnost, tako posameznik kot tudi narod sam.«
Foto: Ljubo Vukelič, Občina Cerknica
