V okviru svetovnega muzejskega združenja ICOM, ki združuje večino svetovnih muzejev, deluje tudi združenje vojaških muzejev ICOMAM. Gre za povezavo vojaškozgodovinskih muzejev in zbirk s celega sveta. Namen združenja je mreženje muzejskih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z vojaško zgodovino, v okviru združenja tudi izmenjujejo znanje in izkušnje, pa tudi dvigujejo standarde varovanja dediščine. Združenje vodi 10-članski izvršilni odbor muzejskih strokovnjakov s celega sveta. Na jesenski generalni skupščini ICOMAM-a je bil kot predstavnik Srednje Evrope v odbor za 3-letni mandat izvoljen direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič, ki pravi, da je to veliko priznanje za park, sploh, ker gre za zelo mlad muzej. 

Sedež ICOMAMA je v Parizu, vsako leto pa mednarodna konferenca poteka v eni izmed držav članic. Ko je bila leta 2018 v Sloveniji, jo je gostil prav Park vojaške zgodovine. Poslušaj. 

Foto: PVZ 

Verjetno niti nekateri domačini ne vedo, kje je nekoč stalo postojnsko pokopališče, čeprav morda skoraj vsak dan hodijo mimo nekdanje lokacije. Zgodovinarka Alenka Čuk iz Notranjskega muzeja Postojna pravi, da je cesar Jožef II. konec 18. stoletja ukazal, da se pokopališča prestavijo zunaj mestnih naselij.
Do leta 1795 so tržane pokopavali okrog župnijske cerkve sv. Štefana, od avgusta istega leta pa že na novem pokopališču, ki je bilo takrat izven trga. Staro pokopališče so opustili, na voljo pa so podatki iz 20. stoletja o urediti tamkajšnje okolice.

Upokojena umetnostna zgodovinarka in muzejska svetnica, bile je tudi dolgoletna vodja Službe za premično dediščino in muzeje, dr. Marjeta Mikuž je avtorica edine stalne razstave o čarovništvu na Slovenskem. Ocenjeno je, da je zaradi obtožb o čarovništvu po Evropi umrlo od 40.000 do 100.000 ljudi. Kljub pomanjkljivim virom, je v Sloveniji obveljala številka 4000 ljudi.
Že Valvasor je pisal, da so bila v osemdesetih letih 17. stoletja žarišča čarovniških procesov okolica Cerknice in Planine ter vas Bočkovo, ki naj bi bila zaradi tega popolnoma požgana. V cerkniški vasi Pirmani so verjeli, da so čarovnice nekoč v podobi lučk ponoči rajale okoli vasi. Vas Goričice pa naj bi nastala prav v času, ko so čarovnice žgali.

Desetletja nazaj so v  teh dneh otroci komaj čakali, da po hišah naberejo vahtiče, vahče ali prešce. Celo Ivan Cankar je to počel na svojem Klancu: V črtici Moje življenje je zapisal: »Jeseni tistega leta, na vernih duš dan, smo se napotili po »préšce«. Préšce so okrogli koruzni hlebčki, ki jih pečejo kmetje otrokom, da z dobrim delom olajšajo trpljenje dušam v vicah. Naprtili smo si malhe preko rame ter se napravili zgodaj na pot …«

Tudi na  osrednjem Notranjskem so hlebčke imenovali prešce. Nekaj let nazaj je peko hlebčkov obudilo KŠTD Hotedršica, kjer hlebček imenujejo vahč.  Poslušaj. 

Foto: KŠTD Hotedršica 

Na današnji dan leta 1899 se je rodil slikar in muzealec Leo Vilhar. Sin kmeta, krojača in gostilničarja Matije ter Marije Vilhar je po prvi svetovni vojni prevzel očetovo posest v Velikem Otoku in postal pomemben član lokalne skupnosti. Zaradi pritiskov takratnih oblasti je zapustil domače kraje, čas med drugo svetovno vojno pa preživel v tujini.
V rodni kraj se je vrnil leta 1947 in pričel zbirati prve predmete za nastajajoči Notranjski muzej. Ti prvi predmeti so žal izgubljeni. Dolgoletni ravnatelj se je leta 1964 upokojil, a še naprej spremljal delo v muzeju. Umrl je Sežani, 22. oktobra 1971, leži pa na postojnskem pokopališču.

Fotografija: arhiv Notranjskega muzeja Postojna