Pred 140 leti se je v Selščku pri Cerknici rodil slikar in ilustrator Maksim Gaspari. V letih 1903 in 1905 je obiskoval grafično šolo in umetnostno akademijo na Dunaju. Na Dunaju je bil med ustanovitelji umetniškega kluba Vesna. Leta 1907 se je izpopolnjeval v Münchnu, nato se je vrnil domov ter med letoma 1908 in 1911 odprl atelje pri Niku Sadnikarju v Kamniku. Sadnikar je bil vseskozi, tudi v času študija, Gasparijev pomemben mecen. Do leta 1928 je na ljubljanskih srednjih šolah poučeval risanje, nato pa postal restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Leta 1953 je prejel Prešernovo nagrado, od leta 1972 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Umrl je leta 1980.
Kot je na spletni strani SAZU zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj, je Gaspari od vseh slovenskih likovnih umetnikov že za življenja najbolj prodrl v najširšo, zlasti narodno pripadno kulturno zavest. Poznavalci ga v nasprotju s sočasnimi impresionisti sicer niso šteli v slikarsko ustvarjalno elito, vendar je v svojo umetnost vsrkal toliko našega ljudskega izročila in se tako približal bogastvu slovenske kmečke starožitnosti, da so se z njegovo predstavo o slovenski umetnosti najširši sloji Slovencev že kar množično identificirali in v njegovem delu razpoznavali sodobno ponarodelo umetnost.
Ilustriral je dela Ivana Cankarja, ki ga je tudi portretiral, in knjigo Kettejevih pesmi ter skupaj z Birollo Pravljice Frana Milčinskega, pozneje pa je ilustriral tudi Jurčičevega Desetega brata. Opremil in likovno obogatil je še nepregledno vrsto knjig, revij, koledarjev in drugih publikacij ter izoblikoval vrsto razglednic, še posebej pomenljivih v znamenju plebiscita za Koroško in prve svetovne vojne. Slikal je častne diplome, tudi sam priložnostno pesnil in deloval kot duhovit karikaturist.
V slikarstvu se je sprva oprijel motivike ljudske pesmi, tudi z verzi, vrisanimi v slike, sicer pa je upodabljal romarje, berače, desete brate in desetnice ob gozdnih poteh, nabožnih znamenjih ali pisanih čebelnjakih. Njegove figure so bile v osnovi šablonizirane, tako v zanj neizogibni folklorni ljudski noši kot obličjih razigranih otrok, dobrovoljnih žena z avbami in modrih starcev v kožuhih in s polhovkami.
Na njegovo delo je po Komeljevih besedah smiselno gledati ne kot na zgodovinsko zanesljiv etnološki vir ali dokument, marveč predvsem kot na izrazito idealizirano, prisrčno stilizirano umetnikovo osebno predstavo o ljudskem življenju na slovenskih tleh. Njegova največja na narodopisnem izročilu zasnovana slika je Kmečka svatba, torej motiv, ki je s svojo slikovitostjo značilno zaznamoval naše folklorno obarvane ustvarjalce od Ferda Vesela do Toneta Kralja; naslikal pa je, v znamenju nekdanjih panjskih končnic, tudi Medvedjo svatbo.
