Suhi travniki so prava paša za oči in hkrati velika zakladnica rastlinskih in živalskih vrst. Razviti so razviti na tleh, ki se hitro posušijo, razlaga biolog z Notranjskega regijskega parka Jošt Stergaršek. Voda z njih hitro odteče zaradi nagnjenega pobočja, apnenčastih tal ali in prisojne lege. Lahko sicer ležijo tudi na ravninskih delih, a le tam, kjer je plast prsti zelo tanka oziroma, kjer matična kamnina pride do travne ruše. Seveda znova govorimo o apnencu.
Čeprav je vsak ekosistem poseben za njegove prebivalce, suhi travniki v tem še posebej izstopajo, saj na nobenih drugih ne najdemo takšne pestrosti vrst. Na enem kvadratnem metru jih lahko naštejemo sto in več! Rastline in živali so se med evolucijo na posebne razmere odlično prilagodile. Nekatere rastlinske vrste so tako razvile tip fotosinteze, ki omogoča varčevanje z vodo, spet druge rastline izhlapevanje zmanjšujejo s svojo drobnostjo, imajo dlačice ali pa so sklenile posebne “dogovore”. Lep primer so kukavičevke, ki so se uspešno povezale z glivami. Ker je donos suhih travnikov majhen, marsikaterega lastnika zato mika gnojenje ali pa jih preprosto prepusti zaraščanju. To je tudi največja težava suhih travnikov v Notranjskem regijskem parku. Kot pravijo v tem zavodu, je vzdrževanje takih travnikov učinkovitejše kot obnova. Park je pred 15 leti pod vodstvom Valentina Schenina na Menišiji odkupil nekaj hektarov suhih travnikov v zaraščanju. Kar od pet do sedem let je trajalo, da so očistili grmovje. Zdaj travnik vzdržujejo s košnjo in pozno poletno pašo z nizko obremenitvijo. Park pa ima težave pri obnovi večjih površin suhih travnikov v zaraščanju, saj niso del Natura 2000 območij, zato NRP za njihovo obnovo ne more dobiti večje količine evropski sredstev. Poslušaj oddajo.
