Včerajšnja nedelja je v Martinjaku pri Cerknici minila v znamenju blagoslova obnovljene podružnične cerkve svetega Vida. Vaščani so ponosni na opravljeno delo, s katerim so ohranili zapuščino prednikov, okoli cerkve pa so veselo tekali tisti, katerim bodo dediščino zapustili. Pobudo za obnovo je dal župnik Jožef Krnc, vaščani pa so stopili skupaj in obnova je stekla. Dela je bilo veliko, je povedal vodja obnovitvenih del Slavko Premrov. Začeli so z odvodnjavanjem, saj cerkvica praktično stoji na vodi, pod njo je celo izvir. Obnovili so napušče, ukradeni bakreni žleb so nadomestili z navadnim, kupili so nov lestenec, cerkev ima tudi nov kip. Na vrsti sta bila beljenje in izdelava nadstreška pred vhodom v cerkev. Na njeni zunanji steni sta novi tudi dve podobi. Domačin Stojan Šparemblek ju je posnel po obeh martinjskih banderih. Eno pripada cerkvi svetega Vida, drugo pa spominja na cerkev svetega Elije, ki je stala pod vasjo in se je porušila po jožefinskih reformah. Sredstev vloženih v obnovo Martinjci ne morejo natančno oceniti, pravijo pa, da je bila, glede na velikost del in število delovnih ur, poceni.  Za obnovo je prispevala skoraj cela vas, delo je skoraj štiri mesece potekalo prostovoljno, veliko materiala so prispevali donatorji. Ko je župan Marko Rupar videl zagnanost vaščanov, pa je občina z denarjem in s stoji  pomagala pri urejanju okolice.  Želja je v Martinjaku še veliko. Želijo, da bi jim cerkveni zvonovi peli pogosteje. Elektrifikacija obstoječih ne pride v poštev, saj so prestari in prekrhki. Novi pa so predragi. Uvrstili so jih med dolgoročne načrte. Vaški prostovoljni proračun presega tudi dokončanje Plečnikovega zvonika, ki so ga v 30ih letih prejšnjega stoletja prizidali k cerkvici. Dela na njem je vojna zaključila leta 1939, med ploščami, s katerimi je oblečen, manjkajo fuge. Skromna a velika želja že nekaj let pa je, da bi bile v Martinjaku maše bolj pogoste. Ta želja, je povedal cerkniški župnik Jožef Krnc, se bo kmalu uresničila. 

 Cerkev svetega Vida v Martinjaku ne  slovi  le po Plečnikovem zvoniku. Še bolj znamenit je  leseni  kasetirani strop iz leta 1621. Izstopa pa podoba ptice, ki opominja, naj vsak najprej pomete pred svojim pragom. Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je ugotavljal, da gre za najstarejšo doslej znano upodobitev ptiča ťSpoznaj sam sebeŤ; nastala je 56 let pred najstarejšo znano nemško.  Martinjci so uredili tudi Vidov izvir pod cerkvico, za katerega so nekoč verjeli, da je čudodelen.  Letos se je spet pokazalo, da je blagodejen, saj je v Martinjak prinesel  veselje, ponos, dobro voljo in med delom utrdil prijateljstva.  Poslušaj prispevek!

Lani so regijo zaznamovale številne naravne nesreče in pri odpravi njihovih posledic so sodelovali pripadniki sil zaščite in reševanja, organizacij, zavodov, pa tudi podjetij in vojske. Opravljeno je bilo veliko število ur zato se je poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije Srečko Šestan odločil, da ob že dodeljenih bronastih znakih civilne zaščite, nekaj znakov podeli naknadno. Bronasti znak civilne zaščite kot enkratno zahvalo za požrtvovalno in uspešno opravljanja nalog zaščite in reševanje sta prejela tudi Radio 94 in direktor radia Sandi Curk.  Poveljnik  CZ za Notranjsko Štefan  Majcen in predstavnik URSZR Stanislav Lotrič sta jih izročila še: Mihaeli Smrdel, Marjanu Marinšku, ReCo Postojna, Mateji Jelerčič, Alešu Klemencu, Eriki Dekleva, Urbanu Pinterju, Branku Rupniku, Marku Simšiču, Alešu Beletu, Gasilski zvezi Postojna, Cvetu Kravanji, Društvu tabornikov Rod Kraški viharniki Postojna, Skavtom STEG Cerknica 1, GRS – Reševalni skupini Postojna, NMP Postojna, tabornikom iz Rodu Jezerska ščuka Cerknica, Izidorju Sedmaku, Andreju Šestanu, Goranu Kreblju,  Alešu Ponižu in Primožu Bajcu.

Zelo smo veseli vaših prispevkov. Tale je na Radio 94 prišel iz Rovt, čestitamo Naj učiteljci!
Malce nenavadno se je zdelo, ko smo na naši OŠ izvedeli, da bomo v sredo, 17. 6. 2015, dobili sila pomemben obisk.  Prihajal naj bi iz naše prestolnice, se pravi iz Ljubljane.  Ko pa smo izvedeli, da naj bi  na obisk prišla sama ministrica za izobraževanje, šolstvo in šport,  gospa Maja Makovec Brenčič, nam kar naenkrat ni bilo čisto nič jasno. S kakšnim namenom naj bi ministrica prišla,  seveda nihče ni vedel, razen nekaterih redkih izjem, ki pa te skrivnosti do konca niso smele izdati.  Ko je bila ura enajst dopoldne, so se na vhodnih vratih pojavile nam vsem dobro poznana gospa dr. Manca Košir, vodja civilne iniciative Kakšno šolo hočemo, novinarka priloge Dela One, gospa Katja Cah ter odgovorna urednica One, gospa Sabina Obolnar.  Tistim, ki kdaj pobrskajo po teh revijah,  je vsaj malce postajalo jasneje, saj so šolo, revijo Ona in Manco Košir kaj hitro povezali z natečajem, ki ga ta revija že nekaj let pripravlja. To je izbor naj učitelja ali učiteljico leta  po izboru bralcev.  Seveda nismo mogli skriti presenečenja, da si je ta naziv za leto 2015 prislužil nekdo iz naše šole. Vprašanje je bilo le še ime te osebe. Tudi to je bilo kmalu jasno, saj je gospa Sabina Obolnar v svojem nagovoru pred mikrofon povabila učiteljico angleščine na OŠ Rovte, profesorico Mojco Klemen. Sporočila ji je veselo novico, da je prav ona letošnja nosilka tega laskavega naziva. Mojca ni mogla skriti presenečenja, zato so se ji besede kar malce zatikale in glas se ji je zatresel, ko se je zahvalila vsem, ki so ji namenili toliko glasov, da je naslov priromal v naše Rovte, v njene roke.

Da pa je bilo vse skupaj še bolj slovesno, je poskrbela tudi šolska ministrica dr.  Maja Makovec Brenčič, ki je kljub obilici dela in obveznostim našla čas in je prišla na našo šolo. Iz njenih besed smo lahko razbrali, kako zelo je vesela, ko še lahko reče, da obstajajo šole, kjer so prijetni in veseli učitelji, pa seveda razigrani in sproščeni, a ne razpuščeni otroci. Take šole lahko vzgojijo prijetno, za življenje pripravljeno mladež.  Njene besede, da dobro šolo naredijo dobri učitelji so še kako resnične.
Mojca Klemen na OŠ Rovte uči angleščino, poleg tega pa je vodja dramskega krožka. Vsako leto skupaj z učenci pripravijo vsaj eno predstavo, s katero se predstavijo tako na domačih prireditvah, kot tudi na raznih gostovanjih ali gledaliških srečanjih. Besedila napiše ali priredi kar sama in vanje pogosto vnaša sodobne prvine in dogajanje prenese v današnji čas, kar je sodelujočim še posebej blizu tako po vsebinski kot po jezikovni plati. Mladi na šoli jo imajo radi tudi zato, ker kot razredničarka poskrbi, da se njeni devetarji lahko po končanih šolskih mukah odpravijo na končni izlet nekam v tujino. Letos je bil to London, kot tudi že nekaj let prej. Sama je ob prejemu tega naziva dejala, da bi bil ta naziv lahko last kogar koli na šoli, saj se vsi trudijo, da bi dali učencem tisto,  kar najbolj potrebujejo. To pa je potrebno znanje, čustveno oporo v raznih obdobjih njihovega odraščanja ter jim jasno začrtajo meje in jih s tem pripravljajo na samostojno življenje. Učiteljici Mojci Klemen čestitamo ob tem naslovu, ponosni smo nanjo in ji želimo še veliko lepih doživetij med njenimi učenci in seveda veliko prijetnih uric med njenimi sodelavci in njenimi dragimi.

Metka Bogataj, OŠ Rovte

Rdeči Križ Slovenije, Območno združenje Postojna – Pivka v sodelovanju s KPD Miroslav Vilhar Zagorje, občinami in še nekaterimi drugimi organizacijami  v četrtek v Pivki prireja  dobrodelni koncert za pomoč zaposlenim v podjetju Javor, ki že več mesecev za svoje delo niso prejeli plačila. Poslušaj.

Petticoat girls je zanimiva glasbena skupina, razpeta med Slovenijo in Nemčijo, oblačili iz 50ih let prejšnjega stoletja in klasičnimi samospevi. Sopranistka Barbara Tanze, mezzosopranistka Rebeka Hren Dragolič, ki živita na Notranjskem, in pianistka iz Nemčije Franziska Reif so nedavno izdale prvo zgoščenko. Upajo, da jim bo pomagala utreti pot na vse več koncertnih odrov, je povedala Barbara Tanze. Poslušaj.