Leta 1818 se je v Planini pri Rakeku rodil Miroslav Vilhar, v krstni knjigi župnije je zapisan kot Friedrich Karl Wilicher. Istega leta je Postojnčan Luka Čeč odkril skrite kotičke Postojnske jame. Zato v Postojni danes pripravljajo slovesnost, na kateri se bodo spomnili tudi 135-letnice delovanja Turističnega društva Postojna.
Razvoj turizma in narodno prebujenje sta stopala tako rekoč z ramo ob rami, so prepričani organizatorji prireditve v Postojni, na kateri bodo v bogatem kulturnem programu med drugimi nastopili učenci Osnovne šole Miroslav Vilhar iz Postojne, mešani pevski zbor Tabor Kalc 1869 Knežak, pevci Mojca Bedenik, Matej Lenarčič, Jure Počkaj in Miran Žitko, pianisti Paolo Biancuzzi, Snježana Pleše Žagar, Ivo Gustinčič in Mia Rebec.
Na prireditvi bodo predstavili tudi monografijo o pesniku, skladatelju in narodnemu buditelju Miroslavu Vilharju, z avtorico monografije Brigito Tornič Milharčič se bo pogovarjala Sidonija Zega.
Vilhar je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost. Med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869.
Vilharjev oče Fran Serafin je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa. Bil je tudi lastnik gradu Kalc in obsežnih kmetijskih površin. Vilharjeva narodna zavednost se je prebudila šele, ko je predčasno končal študij v Gradcu in se vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudmi in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in je razumel preprostega človeka. Njegovo ime se je ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, saj so mnoge med njimi ponarodele, kot so Po jezeru bliz’ Triglava, Na goro, na goro, na strme vrhe, Rožic ne bom trgala (Planinarica), Lipa zelenela je, Pijmo ga, pijmo, dokler živimo (Napitnica) in druge.
V času, ko je bil poslanec kranjskega deželnega zbora, je pisal tudi epigrame, ki so jih objavili šele po njegovi smrti. Ustvarjal je tudi tipične čitalniške igre, ki jih je izdal pod naslovom Vilharjeve igre (1865/66), izvajali pa so jih v čitalnicah.
