Dva slovenska gozdna rezervata sta od poletja 2017 del Unescove svetovne dediščine. Pragozd Krokar na Kočevskem predstavlja ledenodobno zatočišče bukve, iz katerega se je bukev naselila po vsej Evropi. Ob tem so se v tem gozdu ohranile razne zeliščne vrste, ki se z bukvijo niso selile po Evropi, ampak so ostale le v naših gozdovih. Snežnik-Ždrocle pa predstavlja zgornjo gozdno mejo bukve.

Da območji sodita med najbolj pomembne starodavne in prvinske bukove gozdove na svetu, se lahko zahvalimo predvsem tistim gozdarjem, ki so vrednost območja prepoznali že konec 80. let prejšnjega stoletja. Med njimi je Postojnčan mag. Živan Veselič. Več kot dvajset let je vodil strokovno službo na Zavodu za gozdove  Slovenije. Leta 1988, ko se je začela pisati zgodba o gozdnem rezervatu, pa je še služboval v Postojni. Takrat se mu je zdela nesprejemljiva ideja o izgradnji smučišča od Grde drage pa do vrha Snežnika. Napisal je članek Pustimo Notranjski Snežnik naravi in ga objavil v časniku Delo.  Po hudi polemiki se je tehtnica nagnila na stran varstva narave.  “Ta nevihta se lahko ponovi,”  je mag. Veselič takrat dejal svojim kolegom. Da bi zaustavili podobne ideje, so sklenili, da na Snežniku oblikujejo gozdni rezervat. Če območja takrat ne bi zavarovali, ga danes ne bilo na seznamu Unescove svetovne dediščine. Prisluhni zanimivemu pogovoru in spoznaj zgodovino zavarovanega območja, naših gozdov in našega odnosa do njih. 

Janeza Škodiča tudi radijci dobro poznami, saj je bil kar nekaj let naš zunanji sodelavec – zgovorni in dobrovoljni tonski tehnik.Presenetilo nas je, ko nam je povedal, da je imel težva z alkoholom in da je zaključil zdravljenje. “Alkoholizem vključuje tudi umetnost skrivanja, prikrivanja in manipulacije z ljudmi,” razlaga.

Mineva 14. leto, odkar abstinira. Težav stopiti pred mikrofon in se pogovarjati o svoji odvisnosti ter abstinenci, nima. Tudi to je del rehabilitacije, meni Janez, ki je danes predsednik Društva zdravljenih alkoholikov Postojna in laični terapevt. “Prav z izobraževanji, tudi širše javnosti, je stigmatiziranje zdravljencev vse manjše,” ugotavlja. Prisluhni pogovoru. 

Gre za zaključni dogodek Fundacije za ustvarjalne mlade, ki poteka pod okriljem Ustvarjalnika in s tem spodbuja srednješolce in študente pri razvoju njihovih podjetniških idej. V začetku šolskega leta je Ustvarjalnik izbral 10 perspektivnih mladih in jim z mentorstvom in finančno podporo omogočil zagon poslovnih idej. Cilj slovesnosti je bil še enkrat javno predstaviti vse podprte ideje in med njimi izbrati najbolj perspektivno.

Oba naziva, tako za naj mladinski startup leta kot tudi za naj globalno odgovorno idejo, je prejela Veronika Rožmanc, študentka grafičnega oblikovanja, za multifunkcijski šotor v obliki kita, Oli. Šotor malčkom predstavlja varno zavetje in hkrati prostor za kreativnost. Ko otrok nekoliko zraste, se lahko spremeni tudi namembnost izdelka in iz njega nastane spalna vreča oziroma kotiček za počitek.

Rožmancevi je ob zmagi čestital tudi predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor.

Foto: Osebni arhiv

V Orehku pri Postojni tudi za to soboto napovedujejo pestro dogajanje v tamkajšnjem kulturnem domu. Tokrat bodo odkrivali imena in biografije  znanih Orehovcev in njihovih danes živečih sorodnikov.

Kdo od danes živečih Orehovcev in Orehovk je  na primer v sorodu s Pavlom Knoblom ali z Mihaelom Vernetom? To bo razkrilo današnje predavanje.  V ospredje so postavili  še Orehovca po mami, akademskega  slikarja in prevajalca iz Chicaga Stanislava Želeta,  pa narodnega buditelja, publicista in duhovnika Franca Blažiča, duhovnika, pesnika in prevajalca Jerneja Križaja, nenazadnje tudi raziskovalca jam Zmaga Želeta. Predavanju Leona Drameta, ki se bo začelo ob 18. uri, bo sledil pogovor z Miro in Maksimiljanom Lenarčičem o njuni izkušnji z Jakobove poti.

Postojnčanka, ki sta jo v sredo napadla izpuščena rotvajlerja, je 25-letna Tea Nagode. Ljubiteljica živali, profesionalna fotografinja hišnih ljubljenčkov je na Facebooku izpovedala svoje doživljanje ob grozljivem napadu. Zgodbo z njenim dovoljenjem objavljamo v celoti. 

“PRIMOŽ ŠALAMUN in BOŠTJAN DELAK – Hvala, ker sta mi rešila življenje.♥️

Ob napadu dveh rottweilerjev se nisem zatekla v trgovino, kakor zapisujejo v člankih. Zgodba se je končala drugače in to zaradi dveh dobrih oseb, katere bi rada tudi javno izpostavila in se jim še 100-ič zahvalila.

Vse se je zgodilo nasproti CPK-ja v Postojni.

Kličem veterino, da jih opozorim, da se po mestu sprehajata dva rottweilerja brez lastnika in prosim, da pride kdo po njih. V enem momentu samec skoči proti meni in me agresivno zagrabi za prste desne roke. Telefon odleti na tla. Panika. Strgam roko iz velikega črnega gobca in se obrnem, da mu zbežim. Za sekundo pomislim, da je to to. Nakar se ta zažene za mano, skoči in mi svoje zobe zasadi v levo nadlaht. V tistem momentu se zažene še samica in me zagrabi za desno stegno. Vreščim in se probam prebiti na cesto, da me kdo opazi. Vedela sem, da če padem na tla je konec. Ne vem od kje izčrpam takšno moč, da se držim pokonci medtem, ko me psa vlečeta vsak na svojo stran. Upiram se, skušam se izvleči toda v strahu dojamem, da me psa nimata namena izpustiti. Nikjer nobenega. Začnem še bolj rjoveti, da bi me kdo slišal in pomagal.
Zavem se, da v rokah držim manjšo vrečko. S prosto roko jo vržem par metrov stran v upanju, da psom preusmerim pozornost. Ne reagirata.
Samcu uspem zmaknit roko iz ust. Ta zopet skoči in me skuša zagrabit za hrbet. Skozi glavo mi šine misel: “Fak. Kako se bo to končalo? To je to, konec.”
Samcu zobje zdrsijo po mojem hrbtu, a hitro spet zagrabi. Tokrat pod levo ritnico.
Vedno sem se spraševala kakšen mora biti to občutek, ko se ti dogaja nekaj takšnega in se ti gre za življenje. Z besedami se ga opisat ne da. V tistem momentu sploh ne boli, samo panika, šok. Ko ti po glavi rojijo vsi možni scenariji in si pripravljen na najhujše, bolečino čutiš najmanj.
Kar naenkrat pred sabo bežno vidim možakarja, ki panično teče proti nam in kriči na pse – Primož Šalamun, zaposlen na CPK-ju, ki je ravno takrat slučajno šel nekaj ven iz stavbe.
Vlije mi malo upanja, a psa še kar ne spustita. Primož mi kriči naj ne tečem in za nekaj sekund izgine. Nazaj priteče s kolcem. Z omenjenim se zapodi proti nam, maha in kriči na pse. Še predno uspe priti do nas se psa ustrašita, me v trenutku spustita in pobegneta.
Primož mi je s tem dejanjem najverjetneje rešil življenje. Kako bi se vse izteklo, če njega v tistem trenutku ne bi bilo… ne vem.
Tresem se ampak obenem čutim olajšanje. Hitro me odpelje do vhoda v stavbo. Dojemam ne nič, samo šok. Kar naenkrat se pred mano znajde še ena oseba – Boštjan Delak. Vidi, da krvavim in nemudoma odhiti po brisačo v katero mi zavije roko. Hitro me natovori v njegov avto in odpelje na urgenco. Medtem Primož poišče moj telefon in ključe, ki sem jih med napadom nekje odvrgla. Do urgence mi pripelje stvari, avto in mojo malo “pošast” – mopsa Nachota, ki je vse dogajanje spremljal in poslušal iz avta. Ko sta se odpeljala se je postavil na zadnje tace, cvilil in gledal nazaj proti mestu kjer me je nazadnje videl/slišal.
Boštjan medtem na urgenci name čaka v čakalnici. Na postojnski urgenci so me povili in napotili v UKC Ljubljana, kjer so mi rane oskrbeli.

Primož Šalamun in Boštjan Delak… Najlepša vama hvala še miljonkrat! Verjetno se vama nikoli ne bom mogla oddolžiti za tisto grozno sredo, a če vama lahko kakorkoli in kadarkoli bilo kako pomagam – imata mojo številko.
Tako da ne… prodajalna me ni rešila, Primož in Boštjan sta me! ♥️
1000 objemov!?

Lastniki psov, poskrbite za svoje pse. Naj bodo to 50-kilske mrcine ali pa maltežani. Za njih ste odgovorni vi. Če bi jih radi imeli spuščene na dvorišču si ga ogradite! Če obstaja kakršnakoli možnost, da vam kjerkoli, kakorkoli pobegne, poskrbite za to, da ne bo mogel! Če si nabavite psa se z njim čim več ukvarjajte in ga vzgojite tako kot je treba!
Če bi bil na mojem mestu otrok, ga sedaj ne bi bilo več. Sama sem imela srečo v nesreči in šla (če temu lahko tako rečemo) lepo skozi. Par globokih ran, stegno, pogriženi prsti, en huje, hrbet, ritnica, gleženj, nadlaht. Težko ležim, spim in sedim… Res ni prijetno, sem pa srečna, da sem še tukaj in to po zaslugi dveh prijaznih možakarjev, ki jih ne bom nikoli pozabila.♥️

Lep pozdrav s kavča.”