Na dan reformacije spoznavamo drobec protestantske zgodovine Cerknice in okolice. Zanimive podatke je zbral Leopold Podlogar, duhovnik in učitelj, ki je živel med letoma 1878 in 1925. Objavljal je o belokranjskih hajdukih, reformatorjih, čarovniških procesih, taborih ter o zgodovini mest in trgov na Kranjskem, od koder so tudi podatki za Cerknico.
Zgodbo s Cerkniškega začenjamo v letih, ko so se protireformacijske strasti že umirile. V 17. stoletju je v Cerknici živel duhovnik Gregor Cervič. Z baronico iz Koče vasi Ester Maksimijijano Coraduzzi in njeno v Trstu poročeno hčerko Marijo Izabelo Marenzi si je dopisoval v slovenščini. Njegovo pismo iz leta 1688 je dolgo časa veljalo za najstarejše pismo v slovenščini, ohranjena pa je tudi njegova slovenska oporoka. Naslovni škof Gregor Cervič je bil tudi znan zdravilec. Veljal je za čudodelnika. Leopold Podlogar v Zgodovini kranjskih trgov piše, da se je zaradi njega v Cerknici razvila bratovščina svetega rožnega venca, ki je imela kar 86 tisoč članov. Opisuje, da so v Cerknico drli ljudje iz vse Kranjske in sosednjih dežel. Procesije, ki je bila v Cerknici vsako prvo nedeljo v mesecu, se je udeležilo kar 12 tisoč ljudi. Mali Lurd! Gregor Cervič, ki je dal sezidati cerkev v Zelšah, je umrl 3. aprila leta 1694. Pokopan je pod oltarjem svete Ane v župnijski cerkvi.
Sto let pred njim pa je bilo na Cerkniškem prav tako nemirno kot drugod. Med letoma 1581 in 1593 je tam deloval protestantski župnik Vincecij Perger. Kronike so seveda pristranske, saj so jih pisali zmagovalci, a niso nič manj zanimive. Leta 1581 je Cerknico obiskal oglejski odposlanec škof Pavel Bizancij. Prepričati se je želel, kako je razširjeno luteranstvo. In kaj je našel?
Leopold Podlogar povzema, da je župnik živel nezgledno; bil je tudi tako neveden, da niti krščevati ni znal. Ko ga je leta 1593. očak Francesco Barbaro odstavil, je ostal v trgu kot pisar carinskega predstojnika. Ljudstvo je hujskal proti župniku Štefančiču. Zato se je ta pritožil pri očaku. In kako mu je Perger nagajal? »Med mašo je prihajal v cerkev in na glas prepeval psalme. Trapil je celo na smrt bolne, češ, da ne bo zveličan, kdor ne bo obhajan pod obema podobama. Luteranske shode je prirejal v Šteberku, kamor so prihajali zapeljani tržani.«
Očitno so bili kar precej zapeljani. Tudi po Pergerjevi smrti namreč niso nehali nagajati svojemu župniku. Umirile so jih visoke kazni.
Leta 1603 sta bila klicana pred komisijo še zadnja dva uporneža, Kristijan Arta in Filip Lipec. Če drži zapisano, sta jo dobro odnesla. Morala sta namreč oddati protestantske knjige, ki sta jih prebirala in razlagala nove vere žejnim tržanom.
Ne smemo pozabiti, da so bili ravno okoli Šteberka sila navdušeni nad grmadami. V vasi pod gradom naj bi po ljudskem izročilu nekoč zažgali vse ženske. Še slabše naj bi jo odnesla izginula vas Bočkovo. Niso prizanesli ne vaščanom ne vasi.
Je pa očitno protestantizem pisano besedo prinesel tudi na Cerkniško. Saj Podlogar piše, da so imeli šolo, sicer začasno, Cerkničani že v luteranski dobi. In z luteranstvom je izhirala tudi šola. Oživela je znova koncem sedemnajstega stoletja.
Valvasorjeva risba Cerknice.