Na prvem glasovanju v okviru participatornega proračuna so imeli občani Postojne na voljo 53 predlogov, porazdeljenih na štiri območja. 753 glasovalcev je izbralo 28 projektov, ki bodo realizirani v naslednjih dveh letih, odvisno od možnosti. Kot je povedala vodja projekta Moja občina Marina Rebec, so bili občani z novostjo zelo dobro seznanjeni.

Udeležba je bila 6-odstotna. Za območje Postojne je bilo izglasovanih devet predlogov, Na območju Prestranka lahko pričakujejo sedem pridobitev, šest izbranih predlogov spada v območje Hruševja, za območje Planine in Studenega pa so izglasovali šest projektov. Občina bo vse projekte izpeljala v naslednjih dveh letih. Do izteka roka so na občini v okviru participatornega proračuna sicer prejeli 122 predlogov. Poslušaj. 

V oddaji Kulturne razglednice smo se letos že pogovarjali z arheologom dr. Boštnajom Laharnarjem. Med drugim nam je predstavil izjemno železnodobno kulturno krajino med Zgornjo Pivko in Ilirsko Bistrico, bili smo tudi na njegovem predavanju o gradišču Žerunšček na Cerkniškem. Dr. Laharnar bo v četrtek, 7. novembra, na povabilo Kulturnega društva Slavina predstavil del gradišč med Postojno in Ilrisko Bistrico, s katerimi se ukvarja več let. Ob 18.30 se bo v Kulturnem domu Slavina osredotočil na slavinska gradišča in njihovo tisočletje. 

Projekt Predmeti in krajine, strukturiranost notranjskih železnodobnih skupnosti poteka že dobri dve leti, udeležence pa čaka še dobro leto zanimivega raziskovalnega dela. Njegova glavna zvezda je železnodobna kmetijska krajina med Zgornjo Pivko in Ilirsko Bistrico.

Nova spoznanja je prinesla nova tehnologija. Gradišča so sicer že dolgo znana, nove podatke o življenju v njih pa so prinesli t. i. lidarski posnetki, ki nastajajo s pomočjo laserskih žarkov. Arheolog in vodja projekta dr. Boštjan Laharnar je povedal, da se je na območju železnodobnih gradišč med Pivko in Ilirsko Bistrico izjemno dobro ohranila agrarna krajina. Kot pravi, gre za enega najboljših primerov tako stare kmetijske krajine ohranjene na terenu v Evropi!

Fotografija je iz dela dr. Boštjana Laharnarja. 

 Sloveniji je odkritih in registriranih več kot 13.000 podzemnih jam, kar dobra petina pa jih je onesnaženih z različnimi odpadki, tudi nevarnimi. Kot je za STA povedal predsednik Jamarske zveze Slovenije Igor Benko, so v okviru raziskave med onesnažene uvrstili prek 2500 jam. Večinoma gre za jame blizu naseljenih območij.”Težavo predstavljajo predvsem nevarni odpadki, kot so odlagališča različnih proizvodnih obratov, klavniški odpadki, v jamah je mogoče najti celo tako nevarne odpadke, kot so uporabljene injekcijske igle ali stari avtomobili, iz katerih iztekajo motorne tekočine,” je dejal Benko.

Raziskavo onesnaženosti jam je ob pomoči slovenskih jamarjev opravil jamar in raziskovalec Jure Tičar na celotnem območju Slovenije, ki je pokrito s kraškim terenom.

“Na terenu smo določili vzorčno območje, na njem pregledali vse jame in nato statistično določili, kakšna je onesnaženost jam na tem območju,” je pojasnil Benko.

Raziskava je služila za pripravo Tičarjeve doktorske naloge, zato je v katastru Jamarske zveze Slovenije pregledal tudi zapise dobre polovice registriranih jam. Ob tem je ugotavljal, pri katerih so avtorji zapisnikov označili, da so onesnažene.Velika verjetnost onesnaženja je predvsem pri tistih podzemnih jamah in breznih, ki so lahko dostopna, torej ob cestah in v bližini naselij. Pri številnih breznih se tako na primer globina, zabeležena pred desetletji, zaradi velike količine odpadkov močno razlikuje od trenutne globine.

Kot je za STA povedal Tičar, je po njegovem mnenju med najbolj onesnaženimi jama Ravnica v okolici Pivke – pri Jurščah, kjer naj bi bilo po ocenah jamarjev več kot 4000 kubičnih metrov odpadkov.

Po Benkovih besedah v zadnjem času opažajo, da v jamah vse pogosteje končajo tudi klavniški odpadki. Rejci namreč živino velikokrat koljejo doma, kar pa je prepovedano in zato odpadkov ne morejo oddati na legalna odlagališča.Prav tako v breznih večkrat končajo poginule živali. Ti kadavri zaradi morebitnih nalezljivih bolezni predstavljajo nevaren odpadek. Deževnica, ki teče preko teh odpadkov, se nabira v podtalnici in ogroža vire pitne vode bližnjih naselij.

Podzemne jame bi bilo potrebno očistiti, vendar lastnica jam – država – za to nima sredstev. “Pravzaprav ne vemo niti tega, na kakšen način bi jih najhitreje in najbolje očistili,” je ob tem opozoril Benko.So pa na ministrstvu za okolje povedali, da pripravljajo seznam okoljsko degradiranih območij, ki so potrebna sanacije, nanj pa bodo uvrstili tudi kraške podzemne jame.Za čiščenje nekaterih jam je pred dvema desetletjema s kratkotrajno akcijo delno poskrbelo podjetje Helios, ki je z manjšo finančno spodbudo nagradilo tista jamarska društva, ki so čistila onesnažene jame.

Trenutno je samo od dobre volje in časa odvisno, ali se čiščenja jam posamezna jamarska društva sploh lotijo. Njihovo delo pri takih projektih, ki so običajno dolgotrajni in težavni, pa je povsem prostovoljno. Ob tem se večkrat celo zgodi, da morajo naročiti in s svojih računov plačati odvoz odpadkov, ki so jih njihovi člani potegnili iz jame.

Na fotografiji je Golobina pri Palčju.

Foto: Mitja Prelovšek, Inštitit za raziskovanje krasa ZRC SAZU

Nad Ložem v Loški dolini so razvaline srednjeveškega gradu, ki mu domačini pravijo tudi Pusti grad.  Razvalina je bil že za časa Valvasorja. Z gradom je bila povezana naselbina pod njim. Ta se kot Lož prvič omenja leta 1237. Kraj je občutil turške napade, zato ga je cesar Friderik III. leta 1477 povzdignil v mesto. Dobil je svoj grb in pečat ter se obdal z obzidjem.

Leta 1635 je grad Lož in loško gospostvo ter graščino Snežnik kupil knez Janez Anton Eggenberg in sedež loškega gospostva prenesel na grad Snežnik, grad Lož pa pustil propadati. Leta 1669 je gospoščine Lož, Snežnik in Postojno kupil grof Janez Vajkard Turjaški (Auersperg). Grad Lož je potem kmalu dokončno propadel v današnje razvaline.

Zakaj Loški grad imenujejo tudi Pusti grad, pa nam razlaga Milena Ožbolt. Poslušaj

Za nami je deževna noč, pred nami deževen dan. S posledicami jesenskih deževij se vse večkrat srečujemo tudi pri nas. Spomnimo le na Cerkniščico, ki je divjala 7. novembra leta 2014 ali na še en vodotok, ki ima hudourniško naravo  – reko Reko.  V lokalnih skupnostih opozarjajo, da država v protipoplavne ukrepe vlaga premalo.

Minister za okolje in prostor Simon Zajc meni, da se je vodotoke zanemarjalo v preteklosti. Zadovoljen je,  da bodo v proračunih za prihodnje dve leti obdržali enako količino denarja za njihovo urejanje. Priznava pa, da bi, če bi želeli čim hitreje priti do dobrega stanja urejanja vodotokov,  za same gospodarske službe potrebovali še dodatnih 10 milijonov evrov na leto.  Več v prispevku.