Razvoj mesta Ilirska Bistrica in njene širše okolice je skozi stoletja močno zaznamovala voda. Tu namreč ob stiku apnenčaste Snežniške planote in flišnate doline reke Reke pritekajo na dan številni vodni viri. V 17. stoletju se je zaradi močnega toka potoka Bistrice, ki ni presahnil niti v sušnih obdobjih, razvilo mlinarstvo. V tistem obdobju je bilo na Bistrici okrog 40 vodnih koles. V začetku 19. stoletja se je močno razvila tudi lesna panoga z žagarstvom. Les, ki so ga prodajali v Trst in na Reko, je rezalo 26 žag ali pil po domače. Do danes sta se ohranili le Hodnikova in Mehlinova.

Mehlinova pila je bila v uporabi vse do leta 1980. Hodnikov mlin iz leta 1565 je bil eden večjih na Bistriškem in je deloval vse do leta 1970. Lastniki so mlin in pilo venecijanko odprli za oglede in na tem mestu uredili tudi manjšo etnološko zbirko. Pri tem ima veliko zaslug Milojka Primc, ki je pod okriljem bistriškega Turističnega društva pomagala urediti zbirko. Kot turistična vodička pa obiskovalcem mlina deli tudi bogato znanje o mlinarstvu in žagarstvu na Bistriškem. Je tudi urednica knjige o spominih Antonije Mikuletič Žnideršič, ki je bila podlaga za igrane prizore v najnovejšem filmu režiserja Aleksandra Kušlana Voda in njena moč. Milojko Primc smo povabili na klepet.