Minute v tokratnih Kulturnih razglednicah smo posvetili narečjem- konkretno istrskemu narečju. Mirella Baruca Istrsko narečje ohranja skozi zgodbe Štorje sz škrinje in jih približuje tudi mlajšim generacijam. Pisanje jo spremlja tudi na poklicni poti. Za stike z javnostjo je skrbela najprej na nekdanjem Istrabenzu, kasneje pa vrsto let tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je zaposlena še danes. Mirelli je bila ljubezen do pisanja, izražanja in ustvarjanja zgodb verjetno podana že v zibelko. Njen oče, Gildo Baruca je bil rojen v Planjavah in je po končani šoli in novinarskem tečaju na Ribnem pri Bledu postal član uredniškega odbora Slovenskega Jadrana, ki je bil predhodnik današnjih Primorskih novic. Delal je tudi na Radiu Koper, Kmečkem glasu, Primorskem dnevniku.

Pred slabim letom je začela s pisanjem zgodb Štorje sz skrinje, glavno vlogo v zgodbah pa ima njena nona Vanca, ki so jo ljudje zaradi njene vzkipljivosti klicali tudi Vanca Bomba. 

V zgodbah ohranja istrsko narečje, sicer pa se strinja, da bi bile zanimive tudi zgodbe v narečjih, ki jih slišimo v primorsko-notranjski regiji: “Naj povem, da je moja druga nona, se pravi babica, bila prav tako Ivana. Le da je živela v Senožečah, kjer sem preživljala veliko poletnih počitnic. Ko sem bila tam, sem govorila snužejsku”.  

Nona Vanca, ki so jo zaradi njene vzkipljivosti klicali Vanca Bomba, bi danes rekla: »Lidje moji, znajte: sen dala skuzin dve guere ino pezo od tega ga ni. Trba met krjanco adin do druziga in se jemet radi. Vidte: rajše da eksploderam jes, kur kašna druga bomba!« Kar bi v prevodu pomenilo: »Ljudje dragi, vedite: preživela sem dve vojni in hujšega ni. Spoštujmo se in imejmo se radi. Poglejte: raje »eksplodiram«* jaz, kot kakšna druga bomba.« Poslušaj >>>

Foto: Tomaž Primožič, Primorske novice