V Postojnski jami se je pred tremi leti izleglo 22 mladičev človeške ribice, ki bodo po napovedih Postojnske jame kmalu na ogled tudi obiskovalcem, vendar pod strogo določenimi pogoji. Preživelo je 21 mladičev, ki rastejo v za to razvitem podzemnem laboratoriju, kmalu pa jih bodo morali preseliti v večje akvarije, so sporočili iz družbe.
V Postojnski jami so za mladiče razvili podzemni laboratorij, kjer so v skrbno nadzorovanih razmerah usmerjali in spremljali njihov razvoj. Ličinke so namreč izjemno občutljive: pretijo jim različne okužbe, ki so lahko usodne.
“Bali smo se, kako bodo sprejemale hrano, kakšna bo njihova ‘socializacija’. Globoko v podzemlju, daleč od oči javnosti, so številne skrbi terjale neprestano pripravljenost, ne glede na čas v dnevu. Ena napaka bi lahko pomenila izgubo vseh 22 dragocenih zmajčkov,” so zapisali. Poginila je sicer le ena ličinka, ostale so preživele.
Znanstveniki po njihovih navedbah niso navdušeni le nad izredno visoko stopnjo preživetja embrijev (kar 92-odstotno), pač pa tudi nad hitrim razvojem. Mladiči so namreč že tako veliki, da jim posode, v katerih so od izleganja, kmalu ne bodo več zadostovale. Ob izleganju so namreč merili le 1,7 centimetra, sedaj jih imajo že 12.
Ob tem so spomnili, da je bila možnost, da bi se iz 64 jajčec pred tremi leti izlegla in preživela kakšna ličinka, minimalna: po statistikah znanstvenikov naj bi v naravi od več sto jajčec, kolikor jih predvidoma odloži samička v času življenja, odraslost dosegla samo dva zarodka.
Dogajanje v akvarijih je bilo v zadnjih dveh letih, kot so izpostavili, zelo razburljivo, saj so mladički z odraščanjem začeli meriti moči. Po lanskem spopadu je eden utrpel grde poškodbe zadnje okončine. Poškodovanca so takoj ločili, ga oskrbeli in spremljali 24 ur na dan.
“Pazili smo, da se rana ne bi okužila s plesnijo, kar bi ogrozilo njegovo življenje. Ko so strokovnjaki že razmišljali, da bo potrebna amputacija, se je zgodilo nepričakovano. Poškodovani del nogice je enostavno odpadel. Zmajčku, ki smo ga poimenovali Viktor, je v letu in pol zrasla nova noga,” so dodali v Postojnski jami.
»Čeprav je iz starejše literature poznano, da lahko človeška ribica regenerira okončine in tudi plavutno gubo repa, je kontinuirano spremljanje in fotografiranje regeneracije okončine juvenila omogočilo, da smo opisali morfologijo in časovni potek regeneracije, kar do sedaj še ni bilo narejeno. Gre torej za enega prvih kronoloških opisov tega izjemnega procesa pri tej skrivnostni prebivalki podzemnih voda Dinarskega krasa,« je povedala dr. Malijeva iz Biotehniške fakultete.
Njen kolega, ameriški biolog dr. Stanley Sessions, je postopek regeneracije slikovito opisal kot »čarovnijo, ki je ljudje ne zmoremo.« To čarovnijo pa v veliki meri ustvarjajo matične celice. »Človeške ribice lahko zelo preprosto aktivirajo svoje matične celice, dognanja povezana s tem pa so lahko zelo pomembna za medicino,« je še povedal. »Zanimivo je, da se Viktor sploh ni trudil zaceliti poškodovane noge, ampak se je je preprosto znebil,« pa je v šali dodal jamski biolog Primož Gnezda. Še bolj zanimivo je, da je po letu in pol nova desna nogica popolnoma enakovredna levi. Viktor se že lepo opira nanjo in se sprehaja po svojem akvariju.
Doprinosi laboratorija k razumevanju življenja človeških ribic so dragoceni, saj človeške ribice ne presenečajo več »zgolj« z dejstvom, da lahko živijo tudi 100 let, brez hrane pa preživijo kar 6 let. Edinstveni laboratorij po mnenju znanstvenikov postavlja nove mejnike pri vzpostavljanju optimalnih umetnih pogojev za uspešno gojenje proteusov, kar lahko v prihodnosti pomembno prispeva k ohranjanju te izjemne živalske vrste. Ekipo sestavljajo vodja laboratorija Katja Dolenc Batagelj, dva hišna biologa zaposlena v Postojnski jami: Primož Gnezda in Katarina Kanduč ter dva zunanja biologa. Dr. Stanley Sessions iz newyorškega kolidža Hartwick in dr. Lilijana Bizjak Mali iz ljubljanske Biotehniške fakultete z nami spremljata mladičke že od odlaganja jajčec v velikem razstavnem akvariju leta 2016 in sodelujeta s strokovnimi nasveti. Dr. Sessions je tokrat pomagal z znanstveno razlago dogajanja pri procesu regeneracije okončine, dr. Bizjak Mali pa je Viktorjevo zgodbo septembra predstavila svetovni znanstveni javnosti na 20. evropskem herpetološkem kongresu v Milanu.
»Sodelovanje z znanostjo je za Postojnsko jamo pomembno, saj tudi tako utrjujemo njen sloves zibelke speleobiologije in biodiverzitetno najbogatejše jame na svetu,« dodajajo v družbi.
Vir: Postojnska jama
Foto: Postojnska jama
